[...] »Imam predlog.« Nagnilo se je naprej, kot se moja prijateljica April, ko želi razkriti neko skrivnost, čeprav nobena njena skrivnost ni pretirano dobra. Ali pravzaprav skrivnost. »Če nikomur ne poveš, da sem tu, ti lahko popravim oči.«
»Bejži no stran!«
Nekajkrat je pomežiknilo. »Ravno to tudi poskušam.«
»Hočem reči, da tega ne moreš narediti!«
»Zakaj ne?«
»No, nihče še ni uspel popraviti mojih oči, razen z očali.«
»Imam določene sposobnosti. Videla boš, če …«
»… Nikomur ne povem o tebi?«
»To je bistvo, to je srž.«
»Kako pa naj vem, da me ne boš oslepilo? Morda si kot eden tistih telefonskih prodajalcev, ki ves čas nekaj obljubljajo, ampak na polno lažejo.”
Spet je začelo premikati roke sem ter tja: »Bitju, ki mi ni škodovalo, česa takega že ne bi storilo.«
»Kar pa pomeni, da bi me lahko oslepilo, če bi ti škodovala?«
»Tega trenutno ne rabiš vedeti.«
»In če popraviš moje oči in nikomur ne povem o tebi, potem boš zapustilo naša polja?«
»To je bistvo!« [...]